U moji kamri, u stari skrini,
oj tam je noša narodna,
kako je lipa, čeprav že stara,
a rđuna sta in žametna.
In kam ni žulca,
rdice bizena,
oj gume mause i srebra,
a na verišci veliko uro in vasrebrna odnarja.
Moj stari ata,
so jo kupili,
oj ti je zdari,
še v tisti čas,
takrat pri mamci so se ženili,
in ko so še hodili vas.
A u nedeljo,
od barumom skrinjo,
oblikovom če nošo jas,
ker pojdem ženit,
se krodek letu,
in vliznohom čez vas na glas.